Astrologijo, kakršno poznamo danes, to je z uporabo ascendenta in zodiakalne razdelitve, lahko opazimo nekje v Aristotelovem času, okoli leta 350 pred našim štetjem. Takrat bi že začeli govoriti o astrološki obravnavi posameznika. Pred tem je bila astrologija uporabljana kot orakelj – prerokovanje – za kralje in kraljestva. V poštev so vzeli zvezde stalnice, ozvezdja, planete, Sonce in Luno ter nebesne dogodke kot so mrki ali pojav kometa.Nekaj pomembnejših astroloških mejnikov:
15.000 let pr. n. št. – na kosteh iz tistega časa so opažanja Luninih faz
3.500 let pr. n. št. - sumerska civilizacija in razvoj pisave
2.700 let pr. n. št. – egipčanska civilizacija
2.500 let pr. n. št. – civilizacija v dolini Inda
2.300 let pr. n. št. – mezopotamska sistematična astronomska opazovanja
1.600 let pr. n. št. – najstarejša znana tabela planetnih gibanj
700 let pr. n. št. – Mul Apin – najstarejši znani pregled zvezd
650 let pr. n. št. – Enuma Anu Enlil – zbirka opazovanj, ki je segala daleč nazaj v preteklost in predstavlja ideološke in filozofske motive za razvoj astrologije. To je tudi čas razdelitve zodiaka na 12 enot - znamenj.
410 let pr. n. št. – najstarejša znana posameznikova astrološka karta – v klinopisu.
Iz tega obdobja moramo omeniti učenjake Empedokla (razvil je teorijo o štirih elementih, ki je živa še danes), Metona (razložil je posebne cikle mrkov, ki so po njem tudi imenovani) in seveda Pitagoro, Sokrata, Platona in Aristotela.To je bilo obdobje, ko so se med seboj plemenitila znanja Babiloncev, Egipčanov in Grkov.
300 let pr. n. št. – Aristarh iz Samosa je opisal naš sončni sistem kot heliocentričen, torej s Soncem kot središčem, okoli katerega potujejo druga nebesna telesa.260 let pr. n. št. – prva znana astrološka karta z vpisanimi stopinjami
200 let pr. n. št. – astrološki učbenik, napisan ali preveden v grški jezik.Razvoj indijske (hindujske) astrologije.
150 let pr.n. št. – Hiparhus je opisal in razložil precesijo. Sestavil je tudi katalog približno tisočih zvezd.
Začetki našega štetja – Marcus Manilius – pet knjig, naslovljenih »Astronomica« - pregled antične astronomije (astrologije).
Okoli leta 100 - Dorotej iz Sidona – helenistični astrolog, katerega delo »Carmen Astrologicum« je na zahodu poznano šele od 8.stoletja dalje in je imelo izreden vpliv na arabsko in zahodno srednjeveško astrologijo.
Okoli leta 150 – Klavdij Ptolemej – je avtor najbolj vplivnega dela v zgodovini astrologije »Tetrabiblos«. Bil je Egipčan, rimski državljan, pisal je v grščini. Domneva se, da je uspel združiti znanje predhodnikov in ga zapisati.
Okoli leta 170 – Vettius Valens – avtor Antologije, obširnega opisa grške astrologije.
Okoli leta 350 – Firmicus Maternus – napisal »Matheseo Libri Octo« - osem knjig o astrologiji, ki so imele velik vpliv preko celega srednjega veka.
Okoli leta 800 – Masha`allah in njegov učenec Abu Ali-Khayat : obširno sta razložila natalne karte in poudarila pomen trojstev po Dorotejevem zgledu.
Okoli leta 850 – Abu Ma`shar (Abumasar) – Perzijec, ki je napisal uvod v astrologijo, temelječ na Aristotelovem pogledu na svet. Opisal velike konjunkcije Jupitra in Saturna.
Okoli leta 950 – Al-Qabisi – Alchabitius – pisal je veliko o astrologiji in ozvezdjih.
Al- Biruni – izreden astronom in astrolog , eden največjih astronomov vseh časov
Okoli leta 1100 – Ibn Ezra – judovski učenjak, astrolog z velikim vplivom
Platon iz Tivolija – prevod Tetrabiblosa iz arabščine v latinščino
Okoli leta 1250 – Guido Bonatti – Napisal je obširno delo »Liber Astronomiae«, ki je prineslo
arabsko tradicijo na zahod. Bonatti ni bil le zapisovalec, ampak je prispeval vrsto analiz iz lastnih izkušenj.
Okoli leta 1450 – Marsilio Ficino – »Tri knjige o življenju« - o filozofiji, o magiji in o astrologiji.
Regiomontanus – (Johannes Muller von Konigsberg) – pobudnik astrologije v nemškem jeziku.Okoli leta 1500 – Nikolaj Kopernik – matematično utemeljil heliocentrično astronomijo
Johannes Schoener – astronom in astrolog, sestavil letne efemeride
Okoli leta 1550 – John Dee – pomemben astrolog, povezan z angleškim dvorom
Claude Dariot – zdravnik, astrolog z velikim vplivom na Lillya
Okoli leta 1600 – Johannes Kepler – astronom in astrolog, ki je na razumljiv način pojasnil Kopernikovo teorijo. Uvedel je minorne aspekte.
Okoli leta 1650 – Morin de Villefranche – »Astrologicae Gallicae« (Francoska
astrologija) Najpomembnejši francoski astrolog, povezan tudi z francoskim dvorom.
Želel je reformirati astrologijo in je uvajal nove pristope. Njegovo delo je tudi danes temelj nekaterim astrološkim šolam.
William Lilly – najpomembnejši angleški astrolog, poznan predvsem po izredno uspešni uporabi horarne astrologije in po tem, da je 14 let vnaprej napovedal veliki požar, ki je leta 1666 skoraj uničil London. Avtor zbirke treh knjig »Christian Astrology« - Krščanske astrologije.
Nicholas Culpepper – učinkovito je povezal tedanje medicinsko znanje z astrologijo.
Dandanašnji astrološki teoretiki za tradicionalno štejejo astrologijo 17. stoletja, ki je vrhunec dosegla v Angliji z Lillyem.
Predhodnici tradicionalne astrologije sta helenistična astrologija (od 2. stoletja pr.n. št. pa do okoli 7. stoletja naše ere) in srednjeveška astrologija (od 7. do 15. stoletja).
Astrologija je oživela v začetku 20. stoletja in je z Alanom Leom krenila v smer, ki ji dandanes rečemo moderna astrologija. Predstavniki te veje astrologije na astrologijo gledajo kot na znanost, ki se ukvarja s preučevanjem vpliva planetnih energij na človeka ter zagovarjajo tezo, da je potrebno astrologijo uskladiti s sodobnim načinom razmišljanja. Človek naj bi se spoznal in se s tem osvobodil od usode – determiniranosti.
